Triboluminiscenca je svetloba, ki nastane s pretrganjem asimetričnih vezi v kristalih. Včasih se imenuje tudi mehanoluminiscenca in fraktoluminiscenca. Triboluminescenco lahko opazujete tako, da v temi z odprtimi usti ugriznete Wint-O-Green Life Savers® in se gledate v ogledalo. Enak učinek dosežete z mletjem sladkornih kock ali razpletanjem platnenega traku v temi.
Znanstveniki ne razumejo popolnoma triboluminisenc, toda trenutna najboljša teorija je, da ko se asimetrične kristalne vezi pretrgajo, se električni naboji ločijo, in ko se naboji rekombinirajo, se oddajajo drobne iskre. To vidimo kot sijaj, običajno modrikasto, modro-zelenkasto ali belo.
Francis Bacon, začetnik znanstvene metode, je o triboluminiscenci pisal že davnega leta 1620. Omenil je, da je že dobro znano, da bodo trdi sladkorni bonboni, če jih udarijo ali zlomijo, svetlobo v temi. V 1790-ih, ko je proizvodnja sladkorja začela ustvarjati bolj rafinirane in čiste kristale sladkorja, je postopek, imenovan »nipping« ali razbijanje trdnega stožca sladkorja na uporabne koščke, ustvaril svetilnost, ko je potekal v slabih svetlobnih pogojih. To je bilo odkritje triboluminiscence v sodobnem času.
Čeprav je bila prva jasna pisna omemba triboluminiscence leta 1620, je verjetno, da je človeštvo za ta pojav vedelo že tisočletja. Indijanci Uncompahgre Ute iz osrednjega dela Kolorada so izkoriščali triboluminiscenco tako, da so v obrednih obredih udarili skupaj kremenčeve kristale. Ti kremenovi kristali so veljali za vire velike magične moči.
Triboluminiscenco so opazili tudi pri diamantih, ko so rezani ali celo samo drgnjeni. Vezi v diamantih so najmočnejše vezi v kemiji, vendar zaradi narave trenja lahko majhne količine teh vezi pretrgajo mehkejši materiali. To je zato, ker so na molekularni ravni površine zelo nazobčane, zato so na majhnem območju koncentrirane razmeroma velike količine energije, dovolj za prekinitev vezi in ustvarjanje luminiscenčnega učinka.