Medzvezdni medij je ime, ki ga znanstveniki dajo zelo razpršenemu plinu in prahu, ki ga najdemo med zvezdami v galaksiji. Od mešanice je 99 % plina in 1 % prahu. Od plina je 90 % vodika in 10 % helija. Gostota medzvezdnega medija se razlikuje glede na to, kje ste in v kateri galaksiji, vendar se giblje med nekaj tisoč in nekaj sto milijoni delcev na kubični meter, pri čemer je povprečje v Rimski cesti približno milijon delcev na kubični meter. Primerjajte to z medgalaktičnim medijem, ki ima le 100-1000 delcev na kubični meter, ali povprečno gostoto vesolja, ki vsebuje številne masivne praznine, ki ga pripeljejo vse do enega samega delca na kubični meter.
Astrofizike zelo zanimajo natančne lastnosti medzvezdnega medija, saj močno vpliva na proces nastajanja zvezd. Gostejša območja se bodo bolj verjetno zgostila v zvezde. Zelo stare galaksije, kot so tiste, ki poganjajo kvazarje, naj bi imele večjo povprečno gostoto kot današnje galaksije, ki so se združile v zvezde in planete. Združevanje se ves čas nadaljuje na vseh lestvicah medzvezdnega medija, saj se nove zvezde rojevajo in umirajo v oblakih, imenovanih meglice. Izstrelitev vesoljskega teleskopa Hubble je močno izboljšala naše znanje o teh telesih in o tem, kako se premikajo in medsebojno delujejo z medzvezdnim medijem.
Prvi filozof, ki je priznal obstoj medzvezdnega medija, je bil Francis Bacon, ki je o tem pisal leta 1626. Francis Bacon je prav tako ustvaril znanstveno metodo. Uganil je, da se medzvezdni medij premika skupaj z zvezdami, in imel je prav. Difuzni delci medzvezdnega medija se gibljejo skoraj milijon milj na uro okoli galaktičnega središča. Odvisno od tega, kako blizu so delci galaktičnemu središču, potrebujejo nekje med nekaj milijoni let in nekaj sto milijoni let, da naredijo popolno rotacijo okoli galaksije.
Medzvezdni medij je hladen in dobro blokira vidno svetlobo tam, kjer je gosta. Imamo težave z videnjem lastnega galaktičnega središča, ker je zaradi prahu v določenih valovnih dolžinah trilijon krat šibkejše, kot bi bilo sicer. V infrardečem delu spektra prehajajo žarki, zato se morajo opazovalnice, ki gledajo na galaktično središče, zanašati na infrardeče žarke.