Socialnoekonomski status, včasih skrajšan na SES, je klasifikacija, ki kaže na tesno povezavo med socialnim statusom osebe in njegovim finančnim položajem. Predpostavke o tem statusu niso nujno utemeljene in so lahko v nasprotju z drugimi prepričanji, vendar se skupnosti še vedno nagibajo k organiziranju in analiziranju na podlagi tega. Uporaba te klasifikacije ima tako prednosti kot slabosti.
Ocenjevalne točke
Ljudje, ki poskušajo določiti socialno-ekonomski status, gledajo na tri medsebojno povezane dejavnike dohodka, izobrazbe in poklica. Dohodek se z naraščajočo stopnjo izobrazbe nagiba k dvigu, deloma zato, ker višja izobrazba posameznikom zagotavlja nabor spretnosti, potrebnih za vstop v poklice, ki zagotavljajo višjo plačo. Zaslužek pada, ko se raven izobrazbe znižuje. Posledica tega je, da imajo tisti, ki imajo nižjo izobrazbo, na splošno nižji dohodek in posledično nižji položaj.
Ravni in s tem povezana tveganja
Strokovnjaki delijo SES ohlapno na nizke, srednje in visoke ravni. Obstaja močna korelacija med nižjim položajem in številnimi dejavniki tveganja, kot sta sladkorna bolezen in artritis. Povečajo se tudi duševne težave. V mnogih primerih ni jasno, ali so te težave posledica ali vzrok nižjega položaja. Ljudje se lahko v življenju večkrat preselijo z ene ravni na drugo.
Učinek grozda
Večina tistih v različnih segmentih družbeno-ekonomskega statusa se nagiba k združevanju. To je lahko vsaj deloma posledica dejstva, da se ljudje s podobnim nivojem dohodka, poklicem in izobrazbo lahko povezujejo z vsakodnevnimi uspehi in neuspehi drug drugega. Učinek grozda se lahko pojavi tudi zato, ker se ljudje navadno odločajo tam, kjer so cene v skladu z njihovim dohodkom, zlasti ko gre za najemnino. Nekateri ljudje primerjajo socialno-ekonomski status z vprašanji, kot je rasa, zaradi te očitne delitve ljudi.
Asociacije in idealistični konflikti
Ljudje na višji družbeno-ekonomski ravni gledajo na pozitivno, morda zaradi znanega zmanjšanja dejavnikov tveganja za zdravje. Psihološko gledano je ideja, da dvig ravni pomeni lažje življenje. Posamezniki tudi domnevajo, da imajo tisti na višjih ravneh boljše sposobnosti ali inteligenco. Težnja je torej, da ljudje želijo iti navzgor in ne navzdol.
Nobena od teh povezav ali predpostavk ni nujno resnična. Celo ljudje na višjih ravneh lahko na primer zbolijo za genetsko boleznijo in nekateri ljudje podedujejo svoja sredstva ali pa imajo srečo z eno samo tržno idejo. Mnogi posamezniki, ki imajo veliko denarja, niso srečni. Nekateri se celo izogibajo svoje finančne varnosti za stvari, za katere menijo, da so pomembnejše, na primer življenje samo za boljšo duhovno izpolnitev.
Predpostavke o SES so lahko v nasprotju z drugimi ideali določene družbe. Skupnost bi si lahko prizadevala za pomoč pripadnikom nižje ravni, na primer in tako zapolnila razredne vrzeli. Načela, ki stojijo za kapitalizmom, pa pravijo, da se najboljši podjetniki in podjetja naravno dvignejo na vrh in da so zato razredi neizogibni.
Prednosti in slabosti
Pogled na socialno-ekonomski status ima tako koristi kot slabosti za skupnosti. Kritiki klasifikacije trdijo, da ljudje povezujejo pomembne stereotipe za vsako od treh skupin SES. Ti stereotipi lahko vodijo do profiliranja ali problematičnih, napačnih predpostavk v projektih in prizadevanjih. Primer je domneva, da je za propad šole na revnejšem in manj socialno prijaznem območju krivo šolsko osebje. Tudi znotraj različnih skupin SES nekateri posamezniki ne ustrezajo splošno sprejetim trendom.
Zagovorniki dodelitve SES trdijo, da bi lahko razkrila, katera področja oziroma posamezniki najbolj potrebujejo socialno pomoč in druge programe. Če je na primer kriminal nižji na območju z višjim SES, potem lahko policija sredstva usmeri drugam. To pomeni večjo učinkovitost in manjše število goljufij, kar prihrani denar. Vodje skupnosti tudi porabijo le tam, kjer je potreba preverljiva.