Katoliška vera je sestavljena iz hierarhije duhovnikov, škofov in papeža. Ti trije položaji predstavljajo glavne delitve z nekaj razlikami med njimi. V tej hierarhiji je papež vodja katoliške cerkve, škofje so mu podrejeni, duhovniki pa škofom in papežu. Izraz »nadškof« se preprosto nanaša na škofa, ki predseduje večjemu geografskemu območju, kot je večje mesto. Nadškofu so kot vodji škofije oziroma nadškofije zaupane določene pristojnosti in obveznosti.
Geografsko območje, ki mu predseduje škof, se imenuje škofija. Škofije vsebujejo manjša območja, znana kot župnije. Duhovnik predseduje župniji, vendar odgovarja škofu svoje škofije. Škofje imajo lahko v svojih škofijah tudi pomočnike, znane kot »sufragani«.
Pogosta napačna predstava o nadškofih je, da so korak nad običajnimi škofi. To ni res; nadškofje imajo enak položaj in avtoriteto kot škofje. Edina razlika med obema je velikost njunih pristojnosti. Nadškofje običajno predsedujejo večjim ali politično močnejšim mestom. Nadškofija tudi ne kaže na premoč nad običajno škofijo, temveč na to, da je geografsko območje večje od povprečja.
Škofje imajo več vlog. So učitelji in duhovniki, ki opravljajo funkcijo verskega vodstva, vendar služijo tudi kot skrbniki. Ena najpomembnejših vlog škofa je ustanovitev in upravljanje semenišč znotraj škofije za usposabljanje bodoče duhovščine. Čeprav nadškof v večini primerov nima pristojnosti nad svojimi sufragani, je možno, da nad njimi izvaja omejeno pristojnost v primerih, ko sufragan zanemarja svojo dolžnost. Nadškofje lahko pridobijo jurisdikcijo tudi nad njegovimi sufragani, če mu prinesejo spore.
Nadškofje so imenovani po enakem postopku kot kateri koli škof. To je lahko z imenovanjem, izvolitvijo ali, bolj tipično, z neposrednim imenovanjem s strani papeža. Ko je duhovnik izbran za nadškofa, mora biti duhovnik posvečen v položaj. Če je nekdo, ki je že škof, imenovan v nadškofijo, mora biti le nameščen na novo mesto; nova posvetitev ni potrebna.
Nadškofje so po vsem svetu. Poleg katolištva obstajajo tudi nadškofje drugih verskih veroizpovedi. Ti nadškofje delujejo podobno kot katoliški nadškofje z nekaj razlikami. Zlasti v Vzhodni pravoslavni cerkvi obstaja nekaj avtonomnih nacionalnih cerkva, v katerih je nadškof dejansko vodja cerkve in tako deluje podobno kot papež. V anglikanski škofovski cerkvi so tudi nadškofje. Sem spadata nadškof Canterburyja in nadškof Yorka. Nadškofje v angleški cerkvi delujejo na približno enak način kot nadškofje v katoliški cerkvi.
Nadškofje igrajo ključno vlogo v cerkveni hierarhiji. Zaradi pomena nadškofij, ki jih predstavljajo, so pogosto visoki voditelji. Delovati morajo kot dobri učitelji, duhovniki in skrbniki, ki vodijo svoje duhovnike in sledilce.