Sufiji so privrženci religije islama, ki poudarjajo in promovirajo mistično obliko islamske vere, ki je znana kot sufizem. Ta izraz islama temelji na spisih šejka Adhmada Zarruqa, ki ga mnogi menijo za mističnega mojstra sufijske vere. Njegovo delo iz 15. stoletja Načela sufizma ostajajo še naprej pomembno delo za vse praktikante sufijske discipline.
Medtem ko vsi muslimani razumejo, da se je mogoče zbližati z Božanstvom po fizični smrti, osebe, ki se želijo povezati z Bogom prek sufijske vere, razumejo, da se je mogoče zbližati z Božanskim še v tem življenju. V ta namen se sufijski mistiki nagibajo k prakticiranju oblike islama, ki je po naravi zelo kontemplativna. Sufijske bratovščine, znane kot Tariqa, nudijo posameznikom priložnosti, da živijo in častijo skupaj z namenom prakticiranja te oblike misticizma.
Sufijski mojstri in praktiki se nagibajo k uporabi prispodob ali zgodb, da ponazarjajo točke vere. Poleg prispodob je zelo pogosta tudi uporaba metafor in alegorij. Cilj je pomagati posameznikom, da presežejo časovne vidike obstoja in začnejo gledati na obstoj, kot da ni strogo razdeljen na časovne in duhovne vidike. Z opustitvijo teh umetnih meja je sufi prepričan, da je mogoče videti življenje tukaj in zdaj kot del večnosti in prepoznati globoko povezanost z večnim.
Temeljno načelo sufijske vere in prakse je povezano s prizadevanjem ne le za pridobitev razumevanja, ampak tudi za osebno izkušnjo povezave z Bogom, ki je trajna in ni podvržena pokvarjenju zaradi zunanjih vplivov. To se pogosto šteje za vseživljenjsko prizadevanje pobožnega sufija, ki se bo nadaljevalo, ko bo posameznik prešel iz življenja na zemlji in vstopil v duhovno področje. Zvesti sufi se bo vključil v vrsto osebnih učnih izkušenj, ki so povezane z obdobji premišljevanja in molitve, tako da je mogoče doseči boljše razumevanje. S tega vidika lahko rečemo, da ima sufi nekaj skupnega z mistiki v drugih svetovnih religijah, kot so hinduizem, budizem in krščanske veroizpovedi, ki vsebujejo elemente mistike in gnosticizma.