Hibakusha je japonska beseda, ki pomeni »ljudje, ki jih je prizadela eksplozija«. Hibakuša so ljudje, ki so jih prizadele atomske bombe, ki so jih ZDA ob koncu druge svetovne vojne odvrgle na Hirošimo in Nagasaki. Večina Hibakuš je Japoncev, čeprav so nekateri Korejci, ki so bili med vojno vpoklicani v japonsko vojsko. Japonska vlada izplačuje posebne dodatke preživelemu Hibakuši, vključno z zdravstvenimi dodatki za ljudi, ki so jih prizadele bolezni, povezane z obsevanjem.
Da bi se ljudje obravnavali kot Hibakusha, lahko spadajo v več kategorij. Prva vključuje ljudi, ki so bili od eksplozije atomske bombe oddaljeni nekaj več kot miljo ali več kilometrov. Druga kategorija zajema ljudi, ki so v dveh tednih po bombnem napadu prišli na razdaljo ene in četrt milje (dva kilometra) od epicentrov eksplozij. Ljudje, ki so bili izpostavljeni padavinam iz bomb, se prav tako štejejo za Hibakusha, prav tako otroci nosečih žensk, ki so bile izpostavljene bombam.
Glede na to, da atomske bombe prinašajo obremenitev smrtonosnega sevanja, ne bi smelo biti presenečenje, če izvemo, da mnogi Hibakusha trpijo za boleznimi, ki jih povzroča izpostavljenost sevanju, kot je levkemija. Zaradi tega mnogi od njih potrebujejo drago zdravstveno oskrbo, nekateri pa zaradi izpostavljenosti sevanju resno trpijo. V mesecih po eksplozijah atomskih bomb je umrlo na tisoče Hibakush, ker njihova telesa niso bila sposobna obvladati sevanja. Ko Hibakusha umre, so dodani uradnim spomenikom v Hirošimi in Nagaski v znak priznanja njihovega trpljenja.
Čeprav japonska vlada daje dodatke in pomoč Hibakuši, so se mnogi od njih v preteklosti borili z diskriminacijo. Sevalne bolezni v času, ko so padle bombe, še niso razumeli in ljudje so se bali, da je dedna ali nalezljiva. Številni Hibakuše so se izognili družbi, nekateri pa so svoj status Hibakuše skrivali, da ne bi bili diskriminirani.
Ena posebej znanih preživelih atomskih bomb je bila Sadako Sasaki, Japonka, ki je imela dve leti, ko so bombe odvrgle. Pri 12 letih je zaradi izpostavljenosti sevanju zbolela za levkemijo, v bolnišnici pa se je lotila projekta zlaganja 1,000 papirnatih žerjavov. Na Japonskem pravijo, da če lahko zložiš 1,000 žerjavov, se ti bo izpolnila želja, Sadako pa naj bi si želela miru. Po njeni smrti v bolnišnici so šolarji po vsej Japonski zbirali sredstva za gradnjo kipa Sadako, ki drži papirni žerjav; kip je običajno okrašen s tisoči žerjavov, poslanih z vsega sveta v skupnem upanju, da atomske bombe nikoli več ne bodo odvržene.