Skupaj s tisoči drugih judovskih družin so Franki zapustili nacistično Nemčijo sredi naraščajočega antisemitizma v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja in si sčasoma ustvarili nov dom v Amsterdamu. Otto Frank in njegova žena Edith skupaj s hčerkama Margot in Anne sta tam nadaljevala normalno življenje do leta 1930, ko je Nemčija napadla Nizozemsko. Ko je Margot julija 1940 prejela ukaz Gestapa, naj se prijavi v delovno taborišče, se je družina skupaj s štirimi drugimi skrila. Skriti so ostali dve leti, vse do odkritja avgusta 1942. Svet je pozneje izvedel za njuno skrivno življenje, ko je leta 1944 dnevnik Ane Frank objavil njen oče, ki je bil edini član družine, ki je preživel holokavst. Po vsem mnenju je bila tudi Annina starejša sestra Margot nadarjena pisateljica in globok mislec. Znano je bilo, da je Margot v letih skrivanja Frankov vodila svoj dnevnik, vendar ga nikoli niso našli.
Po tajni prilogi:
Dnevnik mladega dekleta je postal eden najbolj znanih zapisov judovske izkušnje med drugo svetovno vojno in holokavstom v zgodovini ter je bil preveden v 70 jezikov. Anne v knjigi omenja Margotin dnevnik.
Po njihovem odkritju so družino Frank aretirali in odpeljali v tranzitno taborišče Westerbork, nato pa v Auschwitz, kjer je Edith Frank umrla od lakote. Margot in Anne so premestili v Bergen-Belsen v severni Nemčiji.
19-letna Margot in 15-letna Anne naj bi zboleli za tifusom v Bergen-Belsnu in tam umrli februarja ali marca 1945 – le tedne preden je britanska vojska osvobodila taborišče.