Končna natezna trdnost (UTS) je največja odpornost materiala, da se zlomi, in se meri z uporabo testov napetosti. Stresni test na materialu bo zagotovil podatke, ki jih je mogoče narisati tako, da oblikujejo krivuljo obremenitve proti raztezku materiala in krivuljo napetosti proti deformaciji. Ko pogledamo krivuljo napetosti proti deformaciji materiala, je njegova končna natezna trdnost najvišja točka na krivulji. Pogosto se pojavi pred točko preloma, ker lahko material poči ali postane oslabljen, preden se zlomi. Končna natezna trdnost materiala se pogosto uporablja za namene nadzora kakovosti.
Stresni testi so temeljni v inženirskih procesih, kjer je nosilnost materiala pomembna, na primer v gradbeništvu. Ti preskusi so uporabni za določanje natezne trdnosti materiala, meje tečenja, elastičnosti, meje elastičnosti in meje sorazmernosti. Preizkus UTS meri obremenitev in raztezek, ko je v določenem časovnem obdobju uporabljena večja obremenitev.
UTS meritve je mogoče najti za različne materiale, vključno s kovinami in plastiko, novi materiali pa se pogosto razvijejo z višjimi meritvami UTS. Končna natezna trdnost materiala se izračuna tako, da se količina obremenitve na točki porušitve deli z izvirno površino, ki je izražena v funtih na kvadratni palec ali kilogramih na kvadratni centimeter, odvisno od tega, kateri sistem merjenja se uporablja. Preskus je mogoče nastaviti tako, da preskuševalni stroj raztegne material s hitrostjo 0.2-20.0 palcev (0.51-50.8 cm) na minuto. Ta širok razpon stopenj lahko vpliva na rezultate testa UTS, zato je treba pri izvajanju teh testov upoštevati določene industrijske standarde.
Ko je pod obremenitvijo, se lahko material trajno poškoduje daleč pred točko preloma. Končna natezna trdnost se pogosto uporablja za namene nadzora kakovosti, ker je zlahka ponovljiva v primerjavi s številnimi drugimi inženirskimi preskusi, vendar se ne uporablja pogosto pri načrtovanju komponent, ker ni nujno reprezentativna za največjo količino napetosti, ki jo material lahko prenese. .