Beseda mizantropija izhaja iz grških besed, ki pomenijo »sovraštvo« in »človek« ali »človeško bitje«. To je sovraštvo ali prezir do človeške vrste ali človeške narave. Lahko se nanaša tudi na splošno nezaupanje ali nenaklonjenost ljudi. Osebo, ki ima te občutke in/ali se zaradi njih umakne iz družbe, imenujemo mizantrop. Mizantropija je podobna konceptom, kot sta filozofski pesimizem in nihilizem, vendar se razlikuje od njih.
Mizantropska stališča lahko temeljijo na intenzivni odtujenosti ali gnusu do človeške družbe. Občutek občutkov, ki povzročajo mizantropijo, je mogoče najti v mizantropovi definiciji izraza. Eden od takih vnosov mizantropijo primerja z inteligentno osebo, ki ima »alergično reakcijo«, z bolj navadno, preprostoumno osebo.
Tovrstne ideje lahko izhajajo iz resnične odbojnosti do tega, kar so ljudje naredili s svetom. S svojim umikom iz nje mizantropi morda dejansko izvajajo obliko elitizma. Še vedno lahko vzpostavijo odnose z izbranimi posamezniki, čeprav ohranjajo sovraštvo do ljudi na splošno. Intimni odnosi pa so lahko redki in kratkotrajni.
Mizantropijo včasih napačno pripisujejo piscem družbene satire. Mizantropske izjave v literaturi so pogosto zgolj literarna naprava. Ekstremna komedija in satira nas lahko spodbudita k razmišljanju o tem, kaj v resnici je človeška narava, pa tudi k preučevanju lastnega vedenja.
Z mizantropijo je povezan filozofski pesimizem, ki ima tudi temačen pogled na človeštvo. Vendar ne temelji na sovraštvu do človeštva. Izhaja iz zaključka, da že sama narava človeka pušča človeštvo v brezupnem stanju, v katerem nikoli ne more biti napredka.
Nemški filozof Arthur Schopenhauer je slavno izjavil: »Človeški obstoj mora biti neke vrste zmota«. Človeški razum je primerjal s hromim človekom, ki vidi, a jezdi na ramenih slepega velikana, njegovo voljo. Razum samo trpi, ker nam omogoča, da razumemo, da ni kos naši volji. Človeški pogoj je, da bomo vedno ostali ujetniki svoje pomanjkljive biologije.
Nihilizem in eksistencializem sta skupna ugotovitvi, da človeško stanje nima pomena. Ni dokaza o višjem bitju. Ni dejanj, ki bi bila boljša od drugih, ker ni »resnic«, na katerih bi lahko temeljili naša dejanja. Francoski eksistencialistični pisatelj Jean-Paul Sartre je izjavil, da o peklu ni treba špekulirati, saj je človek v njem že živel.