Parafaringealni prostor je opisan kot potencialni prostor, ki se nahaja v glavi in vratu, zlasti v žrelu. To je del grla in s tem tudi prebavnega sistema. Predpona “para” in nadomestni izraz “lateralni faringealni prostor” se nanašata na prostor, ki je bočno od zgornjega dela žrela ali ob njem. Parafaringealni prostor se imenuje potencialni prostor zaradi njegove sposobnosti, da v trenutku izgine.
Po obliki je parafaringealni prostor podoben obrnjeni piramidi. Poleg žrela je stransko od medialne krilne mišice, znane tudi kot notranja krilna mišica, ki igra vlogo pri žvečenju hrane. Z zgornje strani, ki je površina lobanje, gledano od zgoraj, je prostor pri sfenoidni in temporalni kosteh lobanje. Medialno je parafaringealni prostor vezan z zgornjim faringealnim konstriktorjem, ki sestavlja del zgornjega dela žrela njegove zunanje mišične plasti.
Na sprednji ali sprednji strani parafaringealnega prostora je pterygomandibularni raphe ali pterygomandibularni ligament. Ta pas je na enem koncu povezan z medialno pterygoid ploščo. Poleg tega njegov zadnji rob nudi pritrditev na zgornjo konstriktorno mišico žrela. Vratna vretenca in njegove paravertebralne mišice služijo kot zadnja meja parafaringealnega prostora.
Stranske, medialne, sprednje in zadnje meje parafaringealnega prostora omogočajo, da je del retrofaringealnega prostora. To je območje, ki zavzema zadnji del žrela. Poleg tega se nahaja pod mišicami, ki imajo pritrdilne točke, znane skupaj kot stiloidni proces.
Parafaringealni prostor vsebuje dve arteriji: notranjo maksilarno arterijo in ascendentno faringealno arterijo. Prvi je odgovoren za zagotavljanje globokih struktur obraza. Slednji je opazen po vzponu na stran žrela, pa tudi po izvoru v zunanji karotidni arteriji, glavni krvni žili vratu in glave.
Parafaringealni prostor je še posebej pomemben v otolaringologiji, veji medicine, ki se ukvarja z boleznimi grla, pa tudi glave, ušes, nosu in vratu. Nagnjen je k tumorjem nevrogenih in slinastih motorjev ter kopičenju gnoja, znanem kot abscesi. Parafaringealni tumorji pa so ponavadi maligni v približno 20 do 30 odstotkih časa. Zdravniki se za njihovo zdravljenje običajno zanašajo na obsevanje ali kirurško terapijo, parafaringealne abscese pa lahko oskrbimo s kirurško drenažo ali antibiotiki. Diagnozo pogosto postavimo z uporabo rentgenske računalniške tomografije (CT).