V popularni kulturi velja, da je »ples sedmih tančic« ples, ki ga je Salome izvedla za svojega očima Heroda, kot je opisano v Svetem pismu v Mateju 14:6–11 in Marku 6:21–28. V Svetem pismu ples ni poimenovan in to ime se je prvič pojavilo v tisku v odrskih opombah k drami Salome Oscarja Wilda iz leta 1891. Ne gre za tradicionalni bližnjevzhodni ples, ampak bolj verjetno za zahodni izum, prepojen z orientalističnimi napačnimi predstavami, čeprav nekateri verjamejo, da ima povezave s starodavnimi vzhodnimi religijami. V sodobnem zahodnem svetu je ples pogosto povezan s striptizom, čeprav nekatere trebušne plesalke izvajajo bolj umetniške interpretacije.
Ples sedmih tančic se je kot tema v umetnosti in literaturi pojavil od prvega nastopa drame Oscarja Wilda. To je vrhunec opere Salome Richarda Straussa, ki temelji na Wildeovi drami. Ženske, ki igrajo Salome, so skozi leta izvajale nepozabne in pogosto škandalozne različice plesa. Plesalka začne ples s sedmimi tančicami in jih odstranjuje eno za drugo, medtem ko pleše, pogosto, vendar ne vedno, konča ples gola ali skoraj tako.
Nekateri trdijo, da ima ples sedmih tančic svoje korenine v starodavnem mitu o sumerski boginji Inanni ali babilonski boginji Ishtar. V tem mitu se boginja spusti v podzemlje in mora na svojem potovanju skozi sedem vrat, pri vsakem od katerih mora oddati kos nakita ali simbol svoje kraljevine. Število sedem je bilo pomembno za starodavne ljudi, saj je število nebesnih teles, vidnih s prostim očesom brez teleskopa: Sonce, Luna, Merkur, Venera, Mars, Saturn in Jupiter. Zato je v mnogih starodavnih religijah sedem glavnih bogov, število sedem pa se pojavlja v številnih mitih in klasifikacijskih sistemih.
Sodobni mistiki vidijo ples in zgodbo o Inanninem sestopu kot metaforo za razsvetljenje, ki odpira “tančice” iluzije na poti do globlje duhovnosti samouresničitve. Ideja o »sedmih tančicah mistične izkušnje« je pravzaprav že pred Wildeovo igro. Teh »sedem tančic« je po vrsti sanje, razum, strast, blaženost, pogum, sočutje in znanje.
Tom Robbins v svojem romanu Skinny Legs and All ponuja podobno, a posodobljeno interpretacijo plesa sedmih tančic. Z vsako tančico, ki jo plesalec odstrani, se izzove in razbije druga svetovna iluzija. Nepomembno je, da plesalka v Robbinovem romanu najprej odstrani tančico, ki ji prekriva dimlje, in za konec prihrani tisto, ki ji pokriva obraz in glavo, kar namiguje, da ples ne gre za vznemirjenje, ampak za odpravljanje posvetnih obešenj.