Nekje okoli četrtega stoletja pred našim štetjem je veljalo, da je krščanstvo skoncentrirano v petih primarnih središčih: Aleksandriji, ki je zdaj Egipt; Antiohija, ki je zdaj Turčija; Carigrad, ki je zdaj Istanbul; Jeruzalem; in Rim. Ko je islam rasel in tekmoval z nekaterimi od teh središč, sta Rim in Konstantinopel postala glavna krščanska središča in zaradi političnih, kulturnih, jezikovnih in verskih razlogov sta se oblasti v Rimu in Konstantinoplu uradno ločila leta 1054 n.š. Tisti v Carigradu so tvorili Vzhodno pravoslavno cerkev, tisti v Rimu pa so vodili Rimskokatoliško cerkev. Zaradi te ločitve, ki jo imenujemo tudi velika šizma ali razkol vzhod-zahod, obstajajo nekatere razlike med obema cerkvama. Nekateri od glavnih so njihovi pogledi na papeža, jezike, ki so jih uporabljali med bogoslužjem, njihova prepričanja glede izvirnega greha.
Papež
Ena razlika med vzhodnimi pravoslavci in rimokatoliki je povezana s priznanjem papeža. Rimski katoličani priznavajo papeža kot nezmotljivega v zadevah doktrine. Poleg tega ima papež najvišjo oblast nad vsemi cerkvami in lahko na primer nasprotuje ali si prisvoji oblast cerkvenega voditelja nižjega ranga, kot je duhovnik, škof ali kardinal. Vzhodna pravoslavna cerkev ima tudi različne škofe, od katerih je eden najvišji škof. Njen najvišji škof ali nadškof pa ne velja za nezmotljivega, niti nima vrhovne oblasti nad vsemi njenimi kongregacijami.
Ker so oblike vlade, osredotočene na ljudi, postale vse pogostejše, se je papeška oblast razširila veliko manj kot prej. Sodobni papež lahko še vedno svetuje voditeljem držav, vendar nima moči, da bi jih prisilil k ukrepanju. Na vlade pretežno katoliških držav redkokdaj vpliva samo papež in lahko vladajo na način, ki ni v skladu z nauki Rimskokatoliške cerkve.
Jezik cerkvenih služb
Druga razlika med cerkvami, ki je bila opazna do sredine 20. stoletja, je bila ta, da so rimskokatoliške bogoslužje potekale v latinščini in ne v prevladujočih jezikih območij, kjer so bogoslužja potekala. Vzhodna pravoslavna cerkev je od samega začetka opravljala bogoslužje v maternih jezikih. Od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja pa se rimskokatoliške službe pogosto izvajajo v maternih jezikih. Člani Opus Dei, sekcije v rimskokatoliški cerkvi, še naprej opravljajo bogoslužje v latinščini.
Izvirni greh
Odkar sta se cerkve ločili, so se pojavile tudi številne zapletene dogmatske razlike. Eden je koncept izvirnega greha, ki ga cerkve učijo, da ima korenine v Adamovih grehih v rajskem vrtu. Obe cerkvi verjameta v koncept izvirnega greha, vendar menita, da ima različne posledice. Kljub temu oba imata krst kot način, kako očistiti dušo greha.
Cerkve se razlikujejo glede tega, kako izvirni greh velja za Marijo, Jezusovo mater. Katoličani verjamejo, da se je Marija rodila brez izvirnega greha in je bila tako ustrezna posoda za Božjega Sina. Vzhodna pravoslavna cerkev uči, da je bila Marija očiščena izvirnega greha, ko se je Jezus v njej oblikoval.
Druge razlike
Opaziti je mogoče tudi nekaj manjših razlik:
Vzhodne pravoslavne cerkve imajo pogosto ikone, katoliške cerkve pa kipe.
Katoliški duhovniki ne morejo biti poročeni, vzhodni pravoslavni pa se lahko poročijo pred posvečenjem.
Vzhodna pravoslavna cerkev ne verjame v čistilište in ne spoštuje križevega pota.
Rimskokatoliška evharistija je nekvašen oblat, vzhodna pravoslavna cerkev pa uporablja kvašen kruh.
Veliko noč in božič se v obeh cerkvah izračunavata različno.