Ideomotorični učinek se nanaša na ljudi, ki delajo gibe ali delujejo brez zavestnega premisleka. Mnogi poznajo tovrstno gibanje kot odziv na fizično bolečino ali v običajnih refleksnih testih. To idejo lahko imenujemo tudi Carpenterjev učinek, ki je dobil ime po znanstveniku iz 19. stoletja, ki je preučeval odnos med telesom in umom.
Čeprav so nekateri primeri ideomotoričnih učinkov dokaj enostavni, drugi sprožajo bistvena vprašanja o pravilni uporabi orodij za napovedovanje in celo o interakciji ljudi z elementi, za katere velja, da so na obrobju znanstvenega znanja. Nekatere od teh tehnik, ki so skupne različnim sodobnim kulturam, vključujejo “vodno čarovništvo” ali radiestezijo, pa tudi uporabo deske Ouija. Mnogi znanstveniki so predlagali, da te dejavnosti temeljijo na ideomotoričnem učinku in ne na drugih teoretičnih vzrokih, ki jih običajno pripisujemo nadnaravnemu. »Samodejno« ali »duhovno« pisanje je še en pojav, ki ga nekateri pripisujejo ideomotoričnemu učinku, kjer se zdi, da ljudje pišejo brez razmišljanja, pri čemer na papirju ustvarijo nekaj zanimivih pripovedi, za katere se je zdelo, da zmedejo racionalno razlago.
Izumi, ki uporabljajo ideomotorične učinke, so sprožili tudi razpravo o zakoniti uporabi naprav za napovedovanje v homeopatski medicini. Eden od primerov, ki se pogosto navaja, je uporaba “Toftnessovega detektorja sevanja” s strani kiropraktikov. Po mnenju njegovih zagovornikov ta stroj omogoča zdravnikom, da prepoznajo problematična področja s procesi, ki jih nekateri opisujejo kot temelji na ideomotoričnem učinku. Drugi primeri vključujejo uporabo zaprtih prostorov za zajemanje teoretičnih energij, kot so naprave, ki se včasih imenujejo “črne škatle” ali “orgonske škatle”, za katere se domneva, da lahko vsebujejo ali razporedijo duhovne ali metafizične energije.
Nekateri priznani znanstveniki so našli veliko dokazov o možnosti, da lahko telesa delujejo neodvisno od namerne misli. Ena od teorij je, da ta refleksna dejanja izvajajo kategorijo namena, ki je skrita v umu. Znanstveniki, ki so delali na tem fenomenu, so Michael Faraday, pa tudi drugi znanstveni avtorji sodobne dobe. Veliko dela je bilo opravljenega tudi na nezavednem umu in pojasnjevanju, kako lahko prispeva k tovrstnemu vedenju. Povezovanje nepreslikanih področij uma s teoretičnimi pojavi, kot je ideomotorični učinek, je obetavno področje v kognitivni znanosti, kjer bi lahko današnje tehnologije, kot so nevronske mreže, nekoč uporabili za razlago nekaterih teh nejasnih povezav med vedenjem in mišljenjem.