Paleopatologija je preučevanje starodavnih bolezni in drugih bolezni, ki jih najdemo v človeških ostankih in v ostankih drugih organizmov. Antropologi, arheologi, genetiki in paleopatologi preučujejo obolele mumije in fosilne ostanke ter biološki material, kot so človeški odpadki, da bi spoznali starodavne bolezni in prirojene napake. Znanstveniki uporabljajo tudi paleopatologijo za preučevanje zgodovinskih epidemij. Z razumevanjem pretekle zgodovine bolezni lahko paleopatologi bolje razumejo sedanje bolezni in pomagajo napovedati prihodnje bolezni.
Ker je bila predvsem omejena na preučevanje strukture kosti, je paleopatologija zelo zavzeta za odkrivanje zgodovinskih pojavov osteoartritisa, zobnih bolezni in drugih bolezni, ki so neposredno vplivale na skeletno strukturo starodavnih populacij. Nasprotno pa je imela znanost v preteklosti več težav pri odkrivanju starodavnih bolezni, ki vplivajo na telesno tkivo, saj se tkivo propada veliko hitreje kot kost. Vendar pa so bila s pomočjo dobro ohranjenih egipčanskih mumij znana odkritja bolezni mehkih tkiv. Sodobna tehnologija je prav tako pomagala močno razširiti znanost izven preučevanja skeletnih struktur.
Paleopatologija se ne uporablja samo za katalogiziranje starodavnih bolezni, ampak je uporabno orodje za zbiranje popisnih podatkov o starodavnih populacijah. Z raziskavami na kosteh in mehkih tkivih lahko raziskovalci zberejo, kakšna je lahko bila povprečna življenjska doba populacije ali kateri so bili najpogostejši vzroki smrti.
Čeprav se njena praksa sega dlje v preteklost, je bil izraz paleopatologija skovan v zgodnjih 1890-ih, zasluge pa so običajno pripisali bodisi nemškemu zdravniku RW Schufeldtu ali britanskemu znanstveniku siru Marcu Armandu Rufferju. Mnogi menijo, da je Ruffer vodilni zgodnji pionir paleopatologije. Izvedel je pomembne raziskave z uporabo egiptovskih mumij in razvil metode preučevanja starodavnih ostankov, ki so vplivale na prihodnje generacije paleopatologov.
Med Rufferjevimi pomembnimi ugotovitvami so bili dokazi o tuberkulozi pri starih Egipčanih, pa tudi odkrivanje kalcificiranih jajčec Schistosoma – ali bilharzia – v ohranjenih ledvicah mumij. Schistosoma je bolezen, ki jo povzročajo črvi, ki parazitsko prodrejo v kožo in se začnejo razmnoževati. Če se ne zdravijo, lahko ti črvi povzročijo poškodbe različnih notranjih organov. Študija Schistosoma v starodavnih populacijah je primeren primer, kako lahko paleopatologijo uporabimo za pomoč pri preprečevanju sodobnih izpuščajev bolezni, saj je parazit v nekaterih delih sveta še naprej uspeval še dlje od časa starih Egipčanov.
Paleopatologija se je naravno povezala z drugimi znanstvenimi področji. Ni nenavadno, da paleopatolog študira tudi arheologijo, forenziko, fizično antropologijo, medicino in druge discipline, ki prihajajo v večkratni stik s starodavnimi ostanki.
Sodobna paleopatologija je dobro opremljena za raziskovanje starodavnih bolezni z vedno bolj izpopolnjeno paleto tehnoloških orodij. Sposobnost zaznavanja vedno manjših sevov snovi je omogočila, da je na tem področju z večjo jasnostjo ponovno preučila starodavna tkiva ali preučila nekaj tako majhnega, kot je pramen las za dokaze bolezni. Ker se tehnologija izboljšuje in se odkrije več fosilov, bo paleopatologija ostala pomembno orodje za razumevanje bolezni preteklosti človeštva in njihovih možnih manifestacij v prihodnosti.