Tri glavne vrste tetraciklinskih antibiotikov vključujejo doksiciklin, minociklin in tetraciklin in se uporabljajo za zdravljenje velikega števila bakterijskih okužb. Ta družina antibiotikov se običajno predpisuje za zdravljenje okužb dihal, sečil in srednjega ušesa ter sinusov in kože. Ti antibiotiki se pogosto uporabljajo tudi za zdravljenje pegaste mrzlice Rocky Mountain, lajmske bolezni in tifusa ter se lahko uporabljajo tudi za zdravljenje resnih stanj aken. V mnogih primerih so tri vrste tetraciklina pogosto zamenljive in so lahko koristne za podobne bolezni in stanja. Zdravnik, ki predpisuje zdravilo, bo določil, kateri antibiotik najbolj ustreza potrebam bolnika in posamezne bolezni ali okužbe.
Doksiciklin je najpogosteje predpisan od tetraciklinskih antibiotikov in se uporablja za različne bakterijske okužbe in bolezni. Leta 1940 jo je odkril dr. Benjamin Duggar iz New Yorka in izhaja iz bakterije Streptomyces aureofaciens, ki živi v tleh. Kadar se uporablja v kombinaciji z lokalnim retinoidom, je ta antibiotik izjemno učinkovit pri zdravljenju aken vulgaris, oblike aken, ki so odgovorne za globoke rdeče madeže, ki običajno povzročijo trajne brazgotine na koži. Doksiciklin je predpisan tudi bolnikom, ki trpijo za pegasto mrzlico Rocky Mountain, okužbami dihal in gonorejo, med mnogimi drugimi. Lahko se uporablja tudi za nekatere vrste okužb sečil in skodle.
Druga pogosto uporabljena vrsta tetraciklinskih antibiotikov je minociklin, ki je bil odkrit leta 1948. Podoben je doksiciklinu, vendar minociklin ponuja več antistafilokoknih lastnosti in izhaja iz Streptomyces aureofaciens in Streptomyces rimosus. Zdravniki pogosto predpisujejo ta antibiotik za okužbe kože in kožnih struktur, kot so akne in ciste, ter dihalnih poti. S tem zdravilom se pogosto zdravijo trahom, kuga in kolera, pa tudi klopne mrzlice in okužbe sečil. To vrsto antibiotika večina bolnikov običajno zelo dobro prenaša, zaradi česar je izjemno učinkovit.
Končna vrsta tetraciklinskih antibiotikov je znana kot tetraciklin in se uporablja za zaviranje proizvodnje zdravju škodljivih bakterij v telesu. Podobno kot druge vrste tetraciklinov je ta izvirna oblika zelo učinkovita pri zdravljenju ogromnega števila bakterijskih okužb, kot so amebni paraziti in rozacea. Tetraciklinsko družino antibiotikov odrasli na splošno dobro prenašajo, vendar jih na splošno ne priporočamo za otroke, mlajše od osmih let, saj obstajajo dokazi, da ti antibiotiki vplivajo na razvoj kosti. Drugi možni neželeni učinki vključujejo želodčne krče, bolečino v jeziku in ustih ter povečano občutljivost na sončno svetlobo, kar v nekaterih primerih povzroči resne sončne opekline.