Terapija s smehom je praksa namernega sproščanja smeha za izboljšanje fizičnega in čustvenega počutja. Verjame se, da lahko smeh prinese številne fizične in psihične koristi, zagovorniki terapije s smehom pa menijo, da je koristen tako za tiste, ki so sredi resne krize, kot za tiste, ki se soočajo z vsakodnevnimi stresi. Ta vrsta terapije lahko vključuje tako pristen kot umeten smeh in se lahko izvaja v skupinah ali samostojno. Tisti, ki izvajajo terapijo smeha, se lahko soočijo z izzivi pri iskanju vaj, ki se zdijo vsem udeležencem smešne, in privabljanja plašnih posameznikov k sodelovanju.
Raziskave kažejo, da lahko smeh prinese številne koristi tako za um kot za telo. Na primer, lahko razbremeni stres, žalost in strah ter izboljša odnos do vprašanj, kot sta brezposelnost ali bolezen. Smeh lahko pri nekaterih posameznikih prinese tudi vrsto fizičnih koristi, kot so izboljšan krvni tlak in prebava ter zmanjšana bolečina. Ob upoštevanju takšnih potencialnih zdravstvenih koristi so nekateri zdravniki in raziskovalci v poznem 20. stoletju začeli razvijati koncept terapije s smehom. Ta vrsta terapije se lahko uporablja za tiste, ki se soočajo s pomembnimi izzivi, kot so neozdravljive bolezni, pa tudi za tiste, ki želijo preprosto izboljšati svoj odziv na strese vsakdanjega življenja.
Natančen format sej terapije smeha se lahko zelo razlikuje. Lahko so sestavljeni iz neformalnih dejavnosti, kot je gledanje šaljivega filma ali branje neumne knjige, ali pa imajo obliko strukturiranih sej, v katerih udeleženci izvajajo vrsto vaj za smeh. Terapevtska seja lahko vključuje samo enega udeleženca ali več.
Mnogi raziskovalci verjamejo, da lahko umeten smeh “prevara” možgane, da ustvarijo enake zdravstvene koristi kot pristen smeh. Zato vodje terapije med strukturiranimi sejami s terapijo smeha pogosto prosijo udeležence, naj proizvedejo pretirane zvoke smeha. Čeprav je ta umeten smeh lahko koristen sam po sebi, mnogi vodje terapije trdijo, da neumnost lažnih smehov pogosto vodi v pristen smeh med udeleženci.
Voditelji seans terapije smeha se lahko soočijo z nekaj ovirami, ko poskušajo vključiti udeležence terapije. Prvič, občasno bodo verjetno ugotovili, da vaja, ki se enemu udeležencu zdi duhovita, drugemu ni smešna. Poleg tega jim bo morda težko spodbuditi plašne udeležence terapije, da opustijo svoje zavore in se pridružijo vajam, zaradi katerih bi lahko izgledali neumni.