Glukokortikoidni receptor je specifična vrsta receptorja, ki se nahaja v celicah telesa, na katerega se lahko vežejo specifični hormoni, da bi opravljali svojo funkcijo. Endokrini sistem je glavni sistem v telesu, ki ga sestavljajo številne žleze. Te žleze izločajo hormone, ki opravljajo določeno funkcijo, kar pa pomaga pri pravilnem delovanju telesa. Ti hormoni, znani tudi kot glukokortikoidi, se vežejo na glukokortikoidne receptorje, ki se nahajajo v citoplazmi celic. Ko se ti receptorji aktivirajo, lahko hormon izvaja posebne aktivnosti.
Ti endokrini receptorji imajo v telesu številne funkcije. Njihov pomen je tako velik, da jih najdemo v citoplazmi skoraj vseh vrst celic. Glukokortikoidni receptor lahko igra neposredno vlogo pri imunskem sistemu ter človekovem razvoju in presnovi. Raznolikost njihovih fizičnih struktur omogoča, da ti receptorji opravljajo številne različne funkcije. Njihova najpomembnejša funkcija je branje in podvajanje verig DNK za sintezo beljakovin.
Glukokortikoidni receptor se veže na glukokortikoide v krvnem obtoku, kar jim omogoča, da vstopijo v medcelično tekočino celice. Glukokotrikoidi so steroidni hormoni, ki opravljajo posebne molekularne funkcije. Primeri glukokotrikoidnih hormonov vključujejo kortizol in spolne hormone, kot sta estrogen in testosteron.
V celici bodo glukokortikoidni receptorji bivali v citoplazmi, dokler niso prisotni glukokortikoidni hormoni. Ko glukokortikoidi vstopijo v celico, se receptorji nato prenesejo v jedro, kjer opravljajo specifične funkcije, odvisno od tega, kateri glukokortikoidni receptor je bil aktiviran in kateri hormon je bil prisoten. Obstaja veliko različnih vrst receptorjev in struktura receptorja omogoča, da se veže na specifične glukokortikoide v krvnem obtoku. Hormonski receptorji so zelo specifični in se vežejo samo na hormon, ki je strukturno združljiv.
Ti receptorji so ključni za pravilno delovanje celic. Čeprav se specifično vežejo na določen glukokortikoidni hormon, obstajajo tudi druge kemične spojine, ki lahko delujejo kot endokrini motilci in se vežejo tudi na te glukokortikoidne receptorje. Ko se to zgodi, lahko bodisi aktivirajo receptor, da opravlja svojo funkcijo, ali ga deaktivirajo – ga agonizirajo ali nasprotujejo. Glavni razlog, zakaj se to zgodi, je ta, da imajo te kemične spojine podobne strukture kot hormoni, na katere se receptor veže, in ga zavedejo, da misli, da je ta hormon.