Terapevtsko pisanje vključuje sodelovanje pri pisnih dejavnostih za reševanje čustvenih težav. Ljudje lahko delajo pod vodstvom terapevta ali svetovalca ali pa samostojno začnejo pisni program. To lahko vključuje vsakodnevne ali redke dejavnosti. V vseh primerih se udeleženci vključijo v ekspresivno pisanje, da zapišejo misli, čustva, pripovedi in druge izkušnje. Pisanje je zaupno in je namenjeno osebni porabi ali delitvi s terapevtom, morda pa tudi s skupino, če je pacient na skupinski terapiji.
Študije o tej tehniki terapije kažejo, da so udeleženci raziskave imeli koristi od terapevtskih pisnih vaj, ki so jim pomagale pri izražanju travme in procesiranju čustev. Terapevtsko pisanje je lahko koristno v primerih, ko imajo ljudje težave s komunikacijo na druge načine, in je lahko vključeno v večji načrt zdravljenja. Stranka, ki ima na primer težave s situacijo, lahko napiše pismo sodelujočim kot del terapije. Pismo lahko stranki pomaga artikulirati cilje in želeni rezultat ter delati na tem, kako se približati ljudem v resničnem življenju, da bi rešili težavo.
Vaje v terapevtskem pisanju običajno spodbujajo ljudi, da pišejo nekaj časa, na primer 15 minut. Delajo lahko na poziv ali s bolj splošno zahtevo, da pišejo o svojih dneh ali težavah, ki se pojavljajo v njihovem življenju. Pri vodeni terapiji lahko terapevt pregleda napisano in se o njem pogovori s pacientom ali pa pacienti govorijo o čustvih, ki so se pojavila med pisanjem. Vodenje dnevnika se lahko uporablja tudi zunaj terapevtske sobe; Terapevtsko pisanje lahko pomaga pri obdelavi čustev, ki se pojavijo na terapiji, pri obravnavi težav, ki se pojavljajo med tednom, ali obogati samopregledovanje, ki ga olajšajo terapevtske seje.
Pisanje se lahko izvaja v dnevnikih, na ohlapnih listih papirja ali na računalniku. Pri teleterapiji lahko bolniki vodijo spletni dnevnik za pisanje z omejenim dostopom, ki terapevtu omogoči branje. Terapevti lahko uporabljajo tudi elektronske dnevnike za preverjanje bolnikov med sejami, gledajo, o čem pišejo, in identificirajo posebne težave, o katerih bi razpravljali v terapiji.
Neformalne pristope k pisanju kot terapiji lahko vidimo v mnogih regijah sveta. Ljudje lahko vodijo osebne dnevnike ali dnevnike, namenjene njihovi zasebni uporabi, kjer lahko pripovedujejo dogodke in raziskujejo čustva. Nekateri dodajo tudi vidik skupinske terapije, ki se izvaja v lastni režiji, tako da svoje pisanje delijo s prijatelji, ki lahko zagotovijo nasvet ali vpogled.