V nekaterih krščanskih krogih je dar zdravljenja opredeljen kot zdravilna moč, ki jo posamezniku daje Bog. Med različnimi metodami zdravljenja se to darilo pogosto šteje za nadnaravnega izvora in se močno opira na vero tako izvajalca kot prejemnika. Včasih se imenuje zdravljenje z vero, dar zdravljenja naj bi ozdravil telesne, čustvene in duhovne bolezni.
Na osnovni ravni se zdravljenje nanaša na obnovo telesa, uma ali duha v njegovo naravno zdravstveno stanje. Po mnenju nekaterih kristjanov lahko dar zdravljenja Bog prenese izbranim vernikom. Zdravljenje se torej zgodi z različnimi mističnimi sredstvi, ki jih je božja roka predvidela in izročila prek izvajalca.
Več svetopisemskih verzov se pogosto navaja kot osnova in teorija za dar zdravljenja. V 1. Korinčanom so na primer odlomki, ki pravijo, da se Bog lahko manifestira v eni osebi v korist vseh ljudi. Poglavje v Jakobovi knjigi se nanaša na moč molitve in vere za čudežno ozdravljenje. Markove, Lukove in Apostolske knjige vsebujejo zgodbe o duhovnem zdravljenju v akciji.
Posamezniki, ki so prežeti z darom zdravljenja, lahko izvedejo poljubno število dejanj, da olajšajo proces zdravljenja. Molitev je najpogostejša. Lahko tudi zdravijo z govorom, prenašajo Božja sporočila, da bi odpravili stanje, ali izvajajo dejanje, ki se tradicionalno imenuje polaganje rok. To velja za božansko obliko zdravilnega dotika, pri katerem prejemnik daru zdravljenja položi svoje roke na prizadetega posameznika in s tem sproži proces zdravljenja.
Ta metoda zdravljenja na vsakogar deluje drugače. Verniki poudarjajo, da nadarjeni posameznik ne izbira, ali bo ozdravil bolnega; to je Bog. Tako kot Jezus ni ozdravil vseh, ki so bili v bolečini ali trpljenju, medtem ko je bil živ, se prizadete posameznike običajno spomnimo, da je odločitev o zdravljenju na koncu prepuščena Bogu. Izvajalec je le posoda, skozi katero deluje božansko.
Tisti, ki so pooblaščeni z darom zdravljenja, uporabljajo prakso v številnih okoljih. Delujejo pretežno v cerkvah in drugih verskih organizacijah ter redno obiskujejo bolne bolnike v bolnišnici ali v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Nekateri izvajajo službe zdravljenja in se srečujejo s posamezniki, ki potrebujejo božje posredovanje.