Izraz “infundibulum” se uporablja za opis katere koli anatomske strukture, ki ima obliko lijaka, ne glede na to, ali je struktura odprtine ali je trdna. Številne strukture lahko imenujemo infundibula, ki segajo od struktur znotraj ušes do delov ledvic in vključujejo vse, od trdnih kosti do lijakastih cevi, ki se uporabljajo za premikanje zraka ali tekočin po telesu. Specifični del telesa, na katerega se sklicuje, je običajno jasen iz konteksta, v katerem se beseda uporablja, čeprav obstajajo nadomestna imena za mnoge od teh anatomskih struktur, ki jih je mogoče uporabiti zaradi jasnosti.
Pri ženskah je območje jajcevoda, ki se odpira proti jajčniku, znano kot infundibulum. Ljudje vseh spolov, ki delujejo skozi telo, imajo v ledvicah infundibulo, znano tudi kot čaše. Te strukture so del filtrirnega in drenažnega sistema, ki vzdržuje gibanje tekočine skozi ledvice, tako da se lahko predela, da odstrani odpadne produkte, zadrži potrebne soli in ohranja stabilno ravnovesje soli v krvi.
Srce ima tudi infundibulum, znan kot conus arteriosus, ki odvaja odtok iz desnega prekata. Prav tako imajo pljuča infundibulo v obliki alveolarnih vrečk. Uho vsebuje tudi strukturo, znano kot infundibulum, znotraj polža ušesa, ki igra vlogo pri sluhu in obdelavi zvoka.
Še ena struktura, včasih znana kot infundibulum, je pecelj hipofize, ki se spušča iz hipofize v možganih. Ta struktura povezuje hipofizo s hipotalamusom možganov in sodeluje pri sproščanju hormonov, ki nastajajo v hipofizi. V bližini možganov je še ena struktura, včasih znana kot infundibulum; etmoidna kost ali etmoidni infundibulum, ki je del očesne votline. Ta kost se nahaja med možgani in nosno votlino in deluje kot pregrada med tema dvema področjema.
Izraz “infundibulum” se lahko uporablja tudi v nemedicinskem okolju. Včasih se uporablja v geometriji, na primer za opis oblik z videzom, podobnim lijaku, in v drugih nastavitvah, ko ljudje želijo nekaj opisati kot lijakasto. Pridevniška oblika te besede je »infundibularna«, mimogrede, za vse bralce Razloženo, ki sumijo, da bodo morda v bližnji prihodnosti nujno morali opisati nekaj z videzom, podobnim lijaku.