Nevrološka fizioterapija obravnava telesne težave, ki jih povzročajo resna zdravstvena stanja, povezana z živčnim sistemom, kot sta možganska kap in cerebralna paraliza. Poseben poudarek je na spodbujanju normalnega motoričnega delovanja ali obnavljanju okvarjenega delovanja. Težave, kot so bolečina, odrevenelost ali paraliza ter togost ali poslabšanje mišic, se upoštevajo pri razvoju protokolov zdravljenja, kot tudi nevrološke motnje bolnikov. Kombinacija mišične sprostitve in stimulacije služi kot osnova za številne nevrološke fizioterapevtske pristope.
Fizioterapijo, ki jo pogosto imenujemo fizikalna terapija, lahko razvrstimo glede na določene bolezni ali stanja, ki povzročajo invalidnost. Na splošno glavne vrste fizioterapije vključujejo kardiotorakalno, mišično-skeletno in nevrološko. Prva vrsta se ukvarja predvsem s težavami, ki jih povzročajo težave s srcem ali pljuči, kot so astma ali kakršne koli operacije na prsnem košu. Po drugi strani mišično-skeletna stanja obravnavajo travme in vnetna stanja, ki prizadenejo kosti in mišice. Številne telesne okvare pa imajo korenine v možganskih ali drugih disfunkcijah živčnega sistema in te invalidnosti so domena nevrološke fizioterapije.
Zaposleni, ki delajo v nevrološki fizioterapiji, morajo pred načrtovanjem programa zdravljenja oceniti številne dejavnike. Najprej je treba določiti bolnikov mišični tonus. Ohlapne mišice pogosto zahtevajo aktivno rehabilitacijo, medtem ko bi lahko togim mišicam koristile nekatere masaže ali druge tehnike, ki temeljijo na sprostitvi.
Druga fizična vprašanja, kot je ravnotežje, so pomembna, kot tudi kognitivne težave, ki jih predstavljajo nevrološka stanja. Učinkovitost vadbene opreme za fizikalno terapijo je treba oceniti ter potenciale in slabosti tehnik električne stimulacije. Poleg tega lahko fizioterapevt uvede elemente delovne terapije s prilagajanjem protokolov zdravljenja običajnim dejavnostim v pacientovem vsakdanjem življenju.
Rehabilitacijski programi za nevrološko fizioterapijo se pogosto osredotočajo na delo prizadetih mišic pri vajah za obseg gibanja in moči. Fizioterapevt lahko pomaga pacientu pri namerno premikanju delov telesa. S to pomočjo bolnik izvaja običajne vsakodnevne gibe. Sčasoma se pacientove mišice okrepijo in možgani se ponovno privadijo na gibe. Pri uspešnem zdravljenju pacient počasi ponovno pridobi neodvisnost od gibanja telesa.
Koristi nevrološke fizioterapije so očitne tako na fizični kot na psihični ravni. Nedejavnost lahko olajša mišično atrofijo na fizični ravni. Mišično tkivo ima veliko več možnosti za okrevanje, če ostane aktivno. Na globlji mentalni in čustveni ravni normativno motorično delovanje posameznikom vliva neprecenljivo neodvisnost, optimizem in morda višjo samozavest.
Nevrološki primanjkljaji so tako zaviralni in kronični, ker v mnogih primerih ne povzročajo vidnih telesnih poškodb. Namesto tega so zapleteni kemični in električni pogovori, ki vodijo toliko človeškega gibanja in človeškega življenja, upočasnjeni ali celo ustavljeni. Vse več dokazov kaže na sposobnost možganov, da se vrnejo po nevrološki pomanjkljivosti ali nenormalnosti. Skozi navajanje in vztrajnost lahko posamezniki zelo verjetno vzpostavijo in utrdijo nove nevronske poti, da se lahko začnejo novi pogovori.