“Črni žolč” je bil koncept, ki si ga je prvi zamislil grški zdravnik Hipokrat, ki je živel med letoma 460 in 370 pred našim štetjem. Prevelika količina snovi v človeškem sistemu naj bi povzročila hudo depresijo. Uravnovešanje ravni črnega žolča z drugimi humorji v telesu naj bi ozdravilo stanje. Druge bolezni, povezane z okvarjenim delovanjem, kot so spolna disfunkcija in težave z dihanjem, naj bi bile tudi posledica neravnovesja črnega žolča. Medicinske in psihološke raziskave so od takrat ovrgle teorijo in opredelile nevrološko okvaro kot primarni fiziološki vzrok depresije.
Hipokrat je ta žolč identificiral kot enega od štirih bistvenih humorjev v človeškem telesu, skupaj z rumenim žolčem, krvjo in sluzjo. Verjame se, da neravnovesje v katerem koli od teh humorjev, preko presežka ali primanjkljaja, vodi do različnih bolezni, ki jih sistem lahko trpi. Štiri tekočine naj bi vplivale tudi na posameznikovo razpoloženje; presežek sluzi, na primer, naj bi posameznike naredil čustveno neodzivne.
Vsaka od tekočin je bila povezana z elementom narave in bolezni, ki jih povzročajo njihove neravnovesje, so kazale na to kakovost. Preobilje rumenega žolča, na primer, je bilo povezano s čezmernimi požari v telesu, kar je povzročilo “topla” stanja, kot je vročina. Črni žolč je bil reprezentativen za Zemljo in identificiran kot vzrok za bolezni, ki so telesu dodale “težo”. To je vključevalo utrujenost, letargijo in močne padce razpoloženja. Beseda »melanholija«, stanje duha, ki je bilo pozneje povezano z depresijo, je dobilo ime iz latinskih »melan« in »chole«, kar dobesedno pomeni »črni žolč«.
Bolezni so po humorizmu nastale zaradi motenj v delovanju organov, ki so služili kot rezervoar za te telesne tekočine. V primeru črnega žolča naj bi motnje razpoloženja in utrujenosti izvirale iz vranice. Starogrški zdravniki so verjeli, da bo humor prelil v želodec in preostanek prebavnega trakta, kar bo povzročilo številne gastrointestinalne motnje. Žolč, ki je prišel v skeletni sistem bolnikov, bi lahko strdil ali obtežil kost, kar je povzročilo stanja, kot je revmatoidni artritis.
Zdravljenje se je pogosto začelo s poskusom uravnoteženja humorja od zunaj. To je na splošno pomenilo preprečevanje bolezni z ustreznimi ravnmi telesne dejavnosti in nadzorovanje bolnikove telesne temperature; nekatere diete naj bi prispevale tudi k prilagoditvi humorja. Če se je izkazalo, da so ti prvi koraki neučinkoviti, se je zdravljenje premaknilo na tisto, kar je veljalo za neposreden nadzor nad nivoji humorja. Te metode so vključevale puščanje krvi na prizadetih območjih in zaužitje strupa, ki je povzročil bruhanje.