Živci v možganih se imenujejo lobanjski živci. Obstaja 12 parov, od katerih ima vsak posebne senzorične ali motorične funkcije. Eden od teh živcev je vestivulokohlearni živec, znan tudi kot osmi lobanjski živec. Sestavljen je iz dveh čutnih vej, vestibularnega živca in polževega ali slušnega živca. Sluh je funkcija polževega živca, občutek za položaj telesa pa izhaja iz vestibularnega živca.
Osmi lobanjski živec izhaja iz možganskega debla, ki je povezan s hrbtenjačo in se nahaja na dnu lobanje. Potuje od notranjega dela ušesa proti možganom. V notranjem ušesu so receptorske celice, ki sprejemajo vibracije zvoka in hrupa od zunaj, ki nato stimulirajo polžev živec, da te zvoke pošlje v možgane za interpretacijo. Gibanje glave vpliva tudi na tekočino v ušesu in stimulira vestibularni živec, da v možgane pošlje informacije o občutku za ravnotežje ali položaj telesa.
Poškodba ali poškodba katere koli veje osmega lobanjskega živca pogosto povzroči več simptomov. Ko je prizadet polžev živec, se pojavijo tinitus ali zvonjenje v ušesih, slaba slušnost in gluhost. Izguba sluha je običajno posledica izpostavljenosti hrupu, vnetja srednjega ušesa ali vnetja srednjega dela ušesa, zamašitve ali blokade ušesnega voska in presbycusis. Presbycusis je izraz, ki se nanaša na izgubo sluha, ki jo povzroči starost. Nekateri dojenčki se lahko rodijo tudi z okvarami polževega živca in postanejo gluhi za vse življenje.
Ko je vestibularna veja osmega lobanjskega živca prizadeta zaradi poškodbe ali bolezni, simptomi običajno vključujejo omotico, slabost, ataksijo, bruhanje in nistagmus. Ataksija pomeni nestabilnost ali nestabilnost pri prostovoljnih gibih. Nistagmus označuje nenormalno in nehoteno hitro gibanje oči. Prizadeti bolniki imajo tudi vrtoglavico ali napačen občutek, da se okolje vrti. Vzroki so pogosto tumorji, degenerativne bolezni, vestibularni nevritis in zastrupitev z zdravili ali alkoholom.
Diagnozo poškodb tega živca pogosto opravi nevrolog, zdravnik, ki zdravi bolezni živčnega sistema. Običajno bolniku vzame zdravstveno in družinsko anamnezo, nato pa opravi posebne preiskave za oceno funkcij osmega lobanjskega živca. Druga diagnostična orodja, ki so lahko tudi koristna, vključujejo slikanje z magnetno resonanco (MRI) in računalniško tomografijo (CT). Zdravljenje je pogosto odvisno od vzroka bolnikovih simptomov.