Telemedicina se nanaša na uporabo različnih telekomunikacij s strani zdravnikov in zdravstvenih ustanov, ki zagotavljajo zdravstveno oskrbo svojim pacientom prek elektronskih ali digitalnih sredstev. Telemedicina uporablja tehnologijo, ki izvajalcem zdravstvenih storitev omogoča, da skrbijo za svoje paciente v domovih bolnikov ali na drugih oddaljenih območjih. Telemedicina omogoča negovalcem možnost zbiranja in prenosa zdravstvenih podatkov, slik ter avdio in video prenosov v živo. Nekatere pogoste uporabljene metode so navadne telefonske linije, internet in sateliti, čeprav je mogoče uporabiti katero koli sredstvo prenosa.
Telemedicina se uporablja na različnih medicinskih področjih; na primer kardiologija, radiologija, psihiatrija in onkologija. Diagnoze, zdravljenja, ki vključujejo telekirurgijo, izobraževanje zdravnikov in pacientov ter videokonference zdravstvene administracije med izvajalci zdravstvenih storitev, so možni s telemedicino.
Telemedicina ima presenetljivo dolgo zgodovino, ki se je začela s prihodom telefona. Leta 1906 je Einthoven prvič raziskal uporabo prenosa elektrokardiograma (EKG) po telefonskih linijah. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so bili ladijski radijski sprejemniki uporabljeni za povezavo zdravnikov z mornarji za pomoč pri nujnih zdravstvenih primerih na morju. Leta 1920 je bil Psihiatrični inštitut Nebraska eden prvih ustanov, ki je uporabljal televizijo zaprtega kroga v zdravstvene namene. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so reševalci v oddaljenih aljaških in kanadskih vaseh lahko izvajali reševalne tehnike, medtem ko so bili prek satelita povezani z bolnišnicami v oddaljenih mestih. Danes telemedicina začenja eksponentno zoreti s postopnim napredkom tehnologije.
Uporaba telemedicine se na splošno šteje za pozitivno tako za bolnike kot za gospodarstvo. Preko oddaljenega spremljanja zdravja lahko telemedicina neštetemu številu ljudi omogoči, da se izognejo domovom za ostarele in bolnišnicam, kar jim omogoča, da ostanejo produktivni, ostanejo dlje doma in posledično nosijo manj stroškov zdravstvene oskrbe. Gospodarstvu koristi tudi manjša potreba po prevozu pacientov v druge ustanove, kadar je potreben zdravstveni specialist.